Psalmi 39

1 Načelniku godbe Jedutunov, psalm Davidov. Rekel sem: Pazil bodem na pota svoja, da ne grešim z jezikom svojim; uzdo bodem imel okrog svojih ust, dokler bode krivični pred menoj.

2 Umolknil sem bil molčeč, tih sem bil tudi dobremu; ali hujšala se je bolečina moja.

3 Ko pa se je vnemalo srce moje v meni, ko je v premišljevanji mojem užigal se ogenj, govoril sem z jezikom svojim:

4 Daj, da zvem, Gospod, konec svoj, kaj je mera mojih dní, zvem, kako sem trpežen.

5 Glej, po dlan dolge si naredil dnî moje, in čas moj je kakor nič pred teboj, zares, prava ničevost je vsak človek, še tako trden.

6 Zarés, kakor senca mine človek, zares, zastonj tako ropotajo; zbira vsak, a ne vé, kdo bode to prejel.

7 A kaj še čakam, Gospod? up moj je v tebi.

8 Vseh pregreh mojih reši me, nespametnim na sramoto ne izpostavi me.

9 Umolknem, ne zinem, ker ti si storil.

10 Odvrni od mene udarec svoj, od udarca roke tvoje jaz omahujem.

11 Ako bi s kaznimi po krivičnosti pokoril vsakega, uničil bi kakor mola, kar je vrednega v njem: zares, ničevost je vsak človek.

12 Čuj molitev mojo, Gospod, in vpitje moje; uho nagni solzam mojim, ne delaj se gluhega; ker tujec sem pred teboj, naselnik kakor vsi očetje moji.

13 Odstopi od mene, da se okrepčam: ko še ne odhajam, da me ne bode več.