Psalmi 35

1 Pesem Davidova. Bojuj se, Gospod, zoper njé, ki se bojujejo z menoj; napadi jih, ki napadajo mene.

2 Zgrabi ščit veliki ali mali, in vstani v mojo pomoč:

3 In potegni sulico, in prestrezi njé, ki me preganjajo: reci duši moji: Blaginja sem tvoja.

4 Osramoté se naj in z rudečico oblijó, kateri iščejo duše moje: nazaj naj se zapodé in zarudé, kateri mi nameravajo hudo.

5 Bodejo naj kakor pleve pred vetrom, ko ga zažene angelj Gospodov.

6 Temna bodi njih pot in prepolzka, in angelj Gospodov naj jih preganja.

7 Ker po krivem mi skrivajo v jami mrežo svojo, po krivem kopljejo jamo duši moji.

8 Pride naj mu, da ne bode vedel, poguba, da ga vjame mreža njegova, katero skriva: v pogubo naj pade vanjo.

9 Tako naj se duša moja raduje v Gospodu, veseli se naj v blaginji njegovi.

10 Vse kosti moje naj govoré: Gospod, kdo je tebi enak? Siromaka otimaš iz rok močnejega od njega; siromaka, pravim, in ubožca iz rok njega, ki ga pleni?

11 Priče vstajajo krivične; česar si nisem v svesti, terjajo od mene.

12 Hudo mi vračajo za dobro, zapuščenost duši moji.

13 In vendar sem jaz, ko so bili bolni, v raševini za obleko, s postom pokoril dušo svojo, in molitev moja se je vračala v nedrije moje.

14 Kakor k bližnjemu, kakor k bratu sem hodéval neprestano, kakor žalujoč po materi hodil sem sključen v črni obleki.

15 Ko pa pešam, zbirajo se in se radujejo; zbirajo se pri meni in se plazijo, da ne čutim; parajo obleko, in ne molčé:

16 Med igralci šaljivci šegavi; sè svojimi zobmí režé proti meni.

17 Gospod, doklej bodeš gledal? Reši dušo mojo njih pogube, mladih levov edino mojo.

18 Slavil te bodem v velikem zboru, med ljudstvom obilim bodem te hvalil.

19 Naj se ne radujejo nad menoj, kateri so mi neprijatelji iz krivih vzrokov; kateri me sovražijo po krivem, naj ne mežikajo z očesom.

20 Mirú namreč ne govoré, temuč zoper pokojne v deželi izmišljajo najhujše zvijače.

21 In proti meni režé, govoreč: Prav, prav, oko naše vidi!

22 Vidiš, Gospod, ne mólči; Gospod, ne bivaj daleč od mene.

23 Zbúdi se in vstani na sodbo mojo; Bog moj in Gospod moj, na pravdo mojo.

24 Sodi me po pravici svoji, Gospod Bog moj, in naj ne radujejo se nad mano.

25 Naj ne govoré v srci svojem: Prav, duša naša; ne govoré naj: Pogoltnili smo ga.

26 Osramoté se naj in zarudé vkup, ker se veselé nesreče moje; sè sramoto naj se ogrnejo in nečastjo, kateri se povzdigujejo proti meni.

27 Prepevali bodejo in se radovali, kateri se veselé pravice moje, in govorili bodejo vedno: Poveličan Gospod, ki se veseli mirú svojega hlapca.

28 In jezik moj bode oznanjal pravičnost tvojo, ves dan hvalo tvojo.