< Matej 9 >
1 In stopivši v ladjo, prepelje se, in pride v svoje mesto.
2 In glej, prinesó mu mrtvoudnega, kteri je ležal na postelji. In videč Jezus njih vero, reče mrtvoudnemu: Zaupaj, sin! odpuščajo ti se grehi tvoji.
3 In glej, nekteri od pismarjev rekó v sebi: Ta preklinja Boga,
4 In videč Jezus njih misli, reče: Za kaj mislite hudobno v srcih svojih?
5 Kaj je namreč laže, reči: Odpuščajo ti se grehi; ali reči: Vstani, in hodi?
6 Da boste pa vedeli, da ima sin človečji oblast odpuščati na zemlji grehe, (tedaj velí mrtvoudnemu: ) Vstani in vzemi svojo posteljo, in pojdi na dom svoj.
7 Pa vstane in odide na dom svoj.
8 Ko pa ljudstvo to vidi, začudijo se, in hvalijo Boga, ki je dal ljudém tako oblast.
9 In gredé dalje odtod, ugleda človeka, da sedí na mitnici, Matevža po imenu, in reče mu: Pojdi za menoj! Pa vstane in odide za njim.
10 In zgodí se, ko je sedel v hiši za mizo, in glej, mnogo mitarjev in grešnikov je prišlo, in sedeli so z Jezusom in učenci njegovimi.
11 In ko Farizeji to vidijo, rekó učencem njegovim: Za kaj učenik vaš z mitarji in grešniki jé?
12 Slišavši pa to Jezus, reče jim: Ne potrebujejo zdravi zdravnika, nego bolni.
13 Pojdite pa, in naučite se, kaj se pravi: "Milosti hočem, in ne darú." Nisem prišel namreč klicat pravičnih, nego grešnike na pokoro.
14 Tedaj pristopijo k njemu Janezovi učenci, govoreč: Za kaj se mi in Farizeji mnogo postimo, tvoji se pa učenci ne postijo?
15 In reče jim Jezus: Morejo li svatje jokati, dokler je ženin ž njimi? Prišli bodo pa dnevi, ko jim se bo ženin odvzel, in tedaj se bodo postili.
16 Nikdor pa ne prišiva zaplate iz novega sukna na staro obleko; kajti zaplata njena bo odtrgla od obleke še nekaj, in luknja bo veča.
17 In novega vina ne vlijajo v stare mehove; sicer mehovi popokajo, in vino se izlije, in mehovi se pokazé: nego novo vino vlijajo v nove mehove, in oboje se ohrani.
18 Ko jim je to govoril, glej, pride starešina, ter mu se je poklanjal, govoreč: Hči moja je ravnokar umrla; ali pridi, in položi na njo roko svojo, in oživela bo.
19 In Jezus vstane in odide za njim, on in učenci njegovi.
20 In glej, žena, ktera je imela krvotok dvanajst let, pristopi od zadi in se dotakne robú obleke njegove.
21 Kajti djala je sama pri sebi: Če se le obleke njegove dotaknem, ozdravela bom.
22 Jezus se pa obrne in jo ugleda, ter reče: Zaupaj, hčer! vera tvoja ti je pomagala. In žena je ozdravela od tega časa.
23 In prišedši Jezus v starešinovo hišo, ugleda piskače in ljudstvo, ktero je hrumelo,
24 In reče jim: Odstopite! kajti deklica ni umrla, nego spí. In posmehovali so mu se.
25 Ko je pa ljudstvo izgnal, vnide in jo prime za roko; in deklica vstane.
26 In ta zgodba se razglasí po vsej tistej zemlji.
27 In ko je šel Jezus dalje odtod, šla sta za njim dva slepca, in vpila sta, govoreč: Usmili se naju, sin Davidov!
28 Ko pa pride v hišo, pristopita slepca k njemu. In Jezus jima reče: Verujeta li, da morem to storiti? Rečeta mu: Dà, Gospod!
29 Tedaj se dotakne njunih očî, govoreč: Po vaju veri naj se vama zgodí!
30 In njune očí se odpró. In Jezus jima zapretí, in reče: Glejta, da nihče ne zvé.
31 Ona pa izideta in ga razglasita po vsej tistej zemlji.
32 Ko sta pa ona izšla, glej, pripeljejo mu mutca, kteri je bil obseden.
33 In ko je hudiča izgnal, mutec spregovori. In ljudstvo se začudi, in reče: Nikoli se ni kaj takega v Izraelu videlo.
34 Farizeji so pa govorili: S poglavarjem hudičev izganja hudiče.
35 In hodil je Jezus po vseh mestih in vaséh, učeč po njih shajališčih, in oznanjujoč evangelj kraljestva, in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost med narodom.
36 Ko pa vidi ljudstvo, zasmilijo mu se; kajti bili so zapuščeni in razkropljeni kakor ovce, ktere nimajo pastirja.
37 Tedaj reče učencem svojim: Žetve je mnogo, ali delalcev malo;
38 Prosite torej gospodarja žetve, naj pošlje delalcev na žetev svojo.
