< Matej 14 >
1 V tem času zasliši četrtnik Herod glas o Jezusu,
2 Ter reče hlapcem svojim: Ta je Janez Krstnik; on je vstal od mrtvih, in za to dela čudeže.
3 Kajti Herod je bil Janeza vjel in ga vklenil in posadil v ječo, za voljo Herodijade, svojega brata Filipa žene.
4 Kajti Janez mu je djal: Ni ti dovoljeno nje imeti.
5 In hotel ga je umoriti; ali zbal se je ljudstva, ker so ga imeli za preroka.
6 Ko je bil pa Herodovega rojstva dan, plesala je po sredi Herodijadina hči, in ugodila je Herodu.
7 Za to jej s prisego obreče dati, karkoli bi prosila.
8 Ona pa, naučena od matere svoje: Daj mi, reče, tu v skledi glavo Janeza Krstnika.
9 In kralju se užali. Pa za voljo prisege in gostov jej ukaže dati.
10 In pošlje, in odseka Janezu v ječi glavo.
11 Ter prinesó glavo njegovo v skledi, in dadó jo dekletu; in nese jo materi svojej.
12 In prišedši učenci njegovi, vzemó truplo in ga pokopljejo; ter pridejo in sporočé Jezusu.
13 In slišavši to Jezus, odrine odtod na ladji posebej na samoten kraj. In ko ljudstvo to sliši, odidejo peš za njim iz mest.
14 In Jezus izide in ugleda mnogo ljudstva; in zasmilijo mu se, ter uzdravi njih bolnike.
15 Ko se je pa zvečerilo, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Kraj je samoten, in ura uže pozna; razpusti ljudstvo, da odidejo v vasí in si kupijo živeža.
16 Jezus jim pa reče: Ni jim treba oditi; dajte jim vi jesti.
17 Oni mu pa rekó: Nimamo več tu nego pet hlebov in dve ribi,
18 On pa reče: Prinesite jih sem!
19 Ter ukaže ljudstvu, naj sedejo po travi, in vzeme petere hlebe in tisti dve ribi, in pogledavši na nebo, blagoslovi; ter prelomi in dá hlebe učencem, učenci pa ljudstvu.
20 In jedli so vsi, in nasitili so se; in pobrali so ostanke koscev, dvanajst košev polnih.
21 Bilo jih je pa, kteri so jedli, kakih pet tisoči móž, brez žen in otrók.
22 In precej prisili Jezus učence svoje, naj stopijo v ladjo, in gredó naprej na drugo stran, dokler ne razpustí ljudstva.
23 In razpustivši ljudstvo, odide sam posebej na goro molit. Ko se je pa zvečerilo, bil je sam tu.
24 Ladja je bila pa uže sredi morja, in valovi so jo metali; kajti bil je veter nasproti.
25 O četrtej straži po noči pa odide Jezus k njim, hodé po morji.
26 In ko ga učenci ugledajo, da hodi po morji, ustrašijo se in rekó: Prikazen je! in od strahu zakričé.
27 Jezus jih pa precej ogovorí, in reče: Bodite srčni! Jaz sem; ne bojte se.
28 Peter mu pa odgovorí in reče: Gospod! če si ti, ukaži mi, naj pridem k tebi pò vodi.
29 On pa reče: Pridi! In stopivši Peter iz ladje, hodil je po vodi, da pride k Jezusu.
30 Ko pa vidi, da je veter močán, uplaši se; in ko se začne potapljati, zavpije, govoreč; Gospod, otmi me!
31 Jezus pa precej stegne roko in ga prime, ter mu reče: Maloverni! po kaj si dvomil?
32 In ko stopita v ladjo, veter utihne.
33 Tisti pa, ki so bili v ladji, pristopijo, ter mu se poklonijo, govoreč: Resnično si sin Božji!
34 In prepeljavši se, pridejo v zemljo Genezaretsko.
35 In ko ga tega kraja možjé spoznajo, pošljejo po vsej tistej okolici; in prinesó mu vse bolnike.
36 In prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili. In kterikoli so se dotaknili, ozdraveli so.
