< Apostolska dela 12 >
1 V ta čas pa vzdigne Herod kralj roke, da bi nektere od cerkve mučil.
2 In umorí Jakoba brata Janezovega z mečem.
3 In videvši, da je po godi Judom, sklene tudi Petra vjeti (bili so pa dnevi presnih kruhov);
4 Kterega je tudi vjel in posadil v ječo, in izročil štirim četvericam vojakov, naj ga varujejo, in hotel ga je po Velikej noči izpeljati pred ljudstvo.
5 Petra torej so sicer varovali v ječi; a cerkev je molila za-nj k Bogu neprenehoma.
6 Ko ga je pa imel Herod izpeljati, tisto noč je spal Peter med dvema vojakoma, okovan v dvojne verige; a varuhi pred vratmi so stražili ječo.
7 In glej, angelj Gospodov pristopi, in svetloba se zasveti v ječi; in udarivši Petra v rebra, zbudí ga, govoreč: Vstani hitro! In spadle so mu verige z rok.
8 In reče mu angelj: Opaši se, in obuj opanke svoje. In storil je tako. In reče mu: Ogrni plašč svoj, in pojdi za menoj.
9 In izšel je, in šel je za njim; in ni vedel, da je res, kar se je godilo po angelji, nego menil je, da vidi prikazen.
10 Ko sta bila pa prešla mimo prve straže in druge, prideta do železnih vrat, ktera so držala v mesto, in ta jima se sama od sebe odpró. Ter izideta, in prideta v eno ulico, in precej odstopi angelj od njega.
11 In ko pride Peter k sebi, reče: Sedaj vém res, da je poslal Gospod angelja svojega, in me je otel iz roke Herodove in vsega čakanja ljudstva Judovskega.
12 In razmislivši to, pride do hiše Marije matere Janeza s priimkom Marka, kjer je bilo veliko zbranih, kteri so molili.
13 Ko je pa Peter na vežna vrata potrkal, pristopi deklica po imenu Roda poslušat.
14 In spoznavši glas Petrov, od veselja ni odprla vrat, nego odbežala je noter, in sporočila je, da stojí Peter pred vratmi.
15 Oni jej pa rekó: Meša ti se. A ona je trdila, da je tako. Oni so pa govorili: Angelj njegov je.
16 A Peter je čakal in trkal. Ko pa odpró, ugledajo ga, in ostrmé.
17 Namignivši pa z roko, naj molčé, razloží jim, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe. In reče: Sporočite to Jakobu in bratom. In izšel je, in odšel je v drugi kraj.
18 Ko se je pa zdanilo, ni bil majhen strah med vojaki, kaj da se je s Petrom zgodilo.
19 Herod pa, ko ga je zahteval in ga ni našel, izpraša varuhe, in ukaže jih odpeljati: in snide iz Judeje v Cezarejo, ter je tu živel.
20 Bil je pa Herod jezen na Tirce in Sidonce; a oni enodušno pridejo k njemu, in pregovorivši Blasta komornika kraljevega, prosili so mirú, za to, ker je njih dežela dobivala živež iz kraljeve.
21 A odločeni dan se je oblekel Herod v kraljevo oblačilo, in sedši na sodišče, govoril jim je.
22 Ljudstvo pa je vpilo: Božji glas je to, a ne človeški.
23 Pri tej priči pa ga je udaril angelj Gospodov, za to ker ni dal slave Bogu: in sneden od črvov je umrl.
24 A beseda Gospodova je rastla in razširjala se.
25 A Barnaba in Savel sta se vrnila iz Jeruzalema, ko sta bila opravila službo, in vzela sta s seboj tudi Janeza s priimkom Marka.
