< 2 Korinčanom 7 >

1 Imajoč torej te obljube, ljubljeni, očistimo se vsakega madeža mesa in duha dogotavljaje svetost v strahu Božjem.
Dear friends, since we have these promises, we should wash ourselves clean from all that makes both body and spirit dirty, aiming for complete holiness out of reverence for God.
2 Primite nas. Nikomur nismo krivice storili, nikogar nismo popačili, nikogar nismo ukanili.
Please accept us as your friends! We haven't done anyone wrong, we haven't corrupted anyone, and we haven't taken advantage of anyone.
3 Ne govorim na obsodbo, kajti poprej sem rekel, da ste tako v srcih naših, da bi mi radi z vami vkup umrli in vkup živeli.
I'm not saying this to condemn you—as I already told you, you mean so much to us that we live and die together with you!
4 Velika je moja zaupnost v govoru k vam, velika moja hvala za voljo vas; napolnjen sem tolažbe, preobilno imam radosti poleg vse stiske naše.
I speak up very strongly for you because I am so proud of you. You are such an encouragement to me. I am so happy for you despite all our troubles.
5 Kajti kedar smo prišli v Macedonijo, nobenega počitka ni imelo meso naše, nego v vsem smo bili stiskani: zvunaj boji, znotraj strahi.
When we arrived in Macedonia we didn't have a minute's peace. We were attacked from every direction, with external conflicts and inner fears.
6 Ali Bog, kteri tolaži ponižne, potolažil nas je s prihodom Titovim.
Even so, God who encourages the downhearted, encouraged us with Titus' arrival.
7 Toda ne samo s prihodom, nego tudi s tolažbo, s ktero se je on potolažil za vas, pripovedujoč nam vaše želenje, vaš jok, vašo vnetost za mene, tako da sem se bolje obveselil.
Not just by his arrival, but also by the encouragement you gave him. He told us how you were longing to see me, how sorry you were, and how concerned you were about me, which made me even happier.
8 Ker če tudi sem vas razžalostil z listom, ni mi žal, če tudi mi je žal bilo, kajti vidim, da vas je oni list, če tudi za čas, razžalostil.
Even though I made you sorry by the letter I wrote, I don't regret it—though I did regret it because the letter did hurt you, but just for a while.
9 Sedaj se radujem ne da ste se razžalostili, nego da ste se razžalostili na pokoro; kajti razžalostili ste se po Bogu, da bi v ničemer kvara ne imeli od nas.
I'm happy now, not for hurting you, but because this pain led you to change your minds. You were made sorry in a way God would want, and so weren't harmed by us in any way.
10 Ker žalost po Bogu napravlja pokoro na zveličanje, za ktero se ni kesati, a žalost sveta napravlja smrt.
The kind of sorrow God wants us to have makes us change our minds and brings salvation. This kind of sorrow leaves no sense of regret, but worldly sorrow brings death.
11 Kajti lej, to samo, da ste se po Bogu razžalostili, kakošno vam je napravilo marljivost, pa zagovarjanje, pa nevoljo, pa strah, pa želenje, pa vnetost, pa maščevanje! V vsem ste se pokazali, da ste čisti v delu.
See what happened to you when you had this very same experience of sorrow that God wants. Remember how enthusiastic you became, how keen you were to defend yourselves, how angry you were at what had happened, how seriously you took it, how you longed to do right, how concerned you were, how you wanted justice to be done. In all of this you showed that you were sincere in wanting to make things right.
12 Za kaj če tudi sem vam pisal, pisal sem ne za voljo tistega, kteri je krivico storil, tudi ne za voljo tistega, kteremu se je krivica storila, nego da se pokaže marljivost naša za vas med vami pričo Boga.
So when I wrote to you, I wasn't writing about who did the wrong or who was wronged, but to show you how devoted you are to us in God's sight.
13 Za to smo potolaženi s tolažbo vašo; še obilneje pa smo se obradovali nad radostjo Titovo, ker ste spokojili duh njegov vsi vi.
We are so encouraged by this. Added to our own encouragement, we were so pleased to see how happy Titus was, because you set his mind at rest.
14 Kajti če sem se v čem njemu pohvalil z vami, nisem se osramotil; nego kakor smo vam vse v resnici govorili, tako je tudi pohvala naša k Titu resnična postala.
I boasted to him about you, and you didn't let me down. Just as all I've told you is true, my boasting about you to Titus has proved to be true too!
15 In srce njegovo vam je bolje vdano, kedar se spominja poslušnosti vseh vas, kako ste ga s strahom in trepetom sprejeli.
Titus cares for you even more as he remembers how you did what he told you, how you welcomed him with great respect.
16 Radujem se torej, da se v vsem smem oslanjati na vas.
I am so happy that I can be completely confident of you.

< 2 Korinčanom 7 >