Rimljanom 7

1 Ali ne veste, bratje (kajti govorim tem, ki poznajo postavo), da ima postava gospostvo nad človekom, dokler on živi?

2 Kajti ženska, ki ima soproga, je po postavi vezana k svojemu soprogu, dokler ta živi; toda če soprog umre, je odvezana od postave svojega soproga.

3 Torej če bo poročena k drugemu moškemu, medtem ko njen soprog živi, bo zaradi tega imenovana zakonolomka; toda če je njen soprog mrtev, je osvobojena te postave, tako da ni zakonolomka, čeprav je poročena k drugemu moškemu.

4 Tako, moji bratje, ste tudi vi po Kristusovem telesu postali mrtvi postavi, da bi bili poročeni k drugemu, celó k njemu, ki je obujen od mrtvih, da naj bi obrodili sad za Boga.

5 Kajti ko smo bili v mesu, so v naših udih delovale spodbude grehov, ki so bili po postavi, da obrodijo sad za smrt.

6 Toda sedaj smo osvobojeni postave, da bi mrtvi [postavi], pod katero smo bili držani, služili v novosti duha, ne pa v starosti črke.

7 Kaj bomo torej rekli? Ali je postava greh? Bog ne daj. Ne, nisem spoznal greha, razen po postavi; kajti ne bi spoznal poželenja, razen če postava ne bi rekla: ›Ne boš požêlel.‹

8 Toda greh, ki [si] po zapovedi jemlje priložnost, je v meni oblikoval vse vrste poželjivosti. Kajti brez postave je bil greh mrtev.

9 Kajti nekoč sem bil živ brez postave; toda ko je prišla zapoved, je greh oživel, jaz pa sem umrl.

10 In zapoved, ki je bila odrejena za življenje, sem spoznal, da je za smrt.

11 Kajti greh, ki [si] jemlje priložnost po zapovedi, me je zavedel in me po njej usmrtil.

12 Torej je postava svéta in zapoved svéta in pravična ter dobra.

13 Mi je potem to, kar je dobro, storilo smrt? Bog ne daj. Toda greh, da bi se lahko pokazal greh, dela s tem, kar je dobro, v meni smrt; ta greh utegne postati prek zapovedi silno grešen.

14 Kajti vemo, da je postava duhovna, toda jaz sem mesen, prodan pod greh.

15 Kajti tega, kar delam, ne dopuščam; kajti kar bi želel, tega ne delam, temveč počenjam to, kar sovražim.

16 Če torej počenjam to, česar nočem, soglašam k postavi, da je ta dobra.

17 Torej potem nisem več jaz, ki to počnem, temveč greh, ki prebiva v meni.

18 Kajti vem, da v meni (to je, v mojem mesu) ne prebiva nobena dobra stvar; kajti hoteti je z menoj pri roki, toda ne najdem tega, kako izvesti to, kar je dobro.

19 Kajti dobrega, ki ga hočem, ne delam, temveč zlo, ki ga nočem, to počnem.

20 Torej če delam to, česar nočem, to nisem več jaz, ki to počnem, temveč greh, ki prebiva v meni.

21 Odkril sem torej postavo, da ko sem hotel delati dobro, je z menoj prisotno zlo.

22 Kajti po notranjem človeku se veselim v Božji postavi,

23 toda v svojih udih vidim drugo postavo, ki se bori proti postavi mojega uma in me prinaša v sužnost postavi greha, ki je v mojih udih.

24 Oh pomilovanja vreden človek sem! Kdo me bo osvobodil iz telesa te smrti?

25 Zahvaljujem se Bogu po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Tako potem z umom služim Božji postavi, toda z mesom postavi greha.