Psalmi 132

1 Gospod, spomni se Davida in vseh njegovih stisk,

Ein song til høgtidsferderne. Herre, kom i hug for David all hans møda!

2 kako je prisegel Gospodu in se zaobljubil mogočnemu Jakobovemu Bogu:

Han som svor for Herren, lova Jakobs velduge:

3 »Zagotovo ne bom prišel v šotorsko svetišče svoje hiše niti šel gor v svojo posteljo,

«Ikkje gjeng eg inn i mitt heimetjeld, ikkje stig eg upp på lega i mi seng,

4 svojim očem ne bom dal spanja ali dremanja svojim vekam,

ikkje unner eg augo svevn, ikkje augneloki ein blund,

5 dokler ne najdem kraja za Gospoda, prebivališča za mogočnega Jakobovega Boga.«

fyrr eg finn ein stad for Herren, ein bustad for Jakobs velduge.»

6 Glej, slišali smo o tem v Efráti, našli smo to na gozdnih poljih.

Sjå, me høyrde um henne i Efrata, so fann me henne i skogbygdi.

7 Šli bomo v njegova šotorska svetišča, oboževali bomo ob njegovi pručki.

Lat oss ganga til hans bustad, lat oss tilbeda for hans fotskammel!

8 Vstani, oh Gospod, v svoj počitek, ti in skrinja tvoje moči.

Statt upp, Herre, og kom til din kvilestad, du og ditt veldes kista!

9 Naj bodo tvoji duhovniki oblečeni s pravičnostjo in tvoji sveti naj vzklikajo od veselja.

Prestarne dine klæde seg i rettferd, og dine trugne ropa med fagnad!

10 Zaradi svojega služabnika Davida ne obrni obličja proč od svojega maziljenca.

For David, din tenars skuld vis ikkje frå deg åsyni åt den du hev salva!

11 Gospod je Davidu prisegel z resnico; ne bo se odvrnil od nje: »Od sadu tvojega telesa bom postavil na tvoj prestol.

Herren hev svore David ein sann eid, den gjeng han ikkje ifrå: «Av di livsfrukt vil eg setja kongar på din stol.

12 Če se bodo tvoji otroci držali moje zaveze in mojega pričevanja, ki jih ga bom jaz učil, bodo tudi njihovi otroci sedeli na tvojem prestolu na vékomaj.«

Dersom dine søner held mi pakt og mine vitnemål som eg skal læra deim, so skal og deira søner æveleg og alltid sitja på din kongsstol.»

13 Kajti Gospod je izbral Sion; zaželel si ga je za svoje prebivališče.

For Herren hev valt seg Sion, han ynskte det til sin bustad:

14 »To je moj počitek na veke; tu bom prebival, ker sem si ga zaželel.

«Dette er min kvilestad for all tid, her vil eg bu, for det hev eg ynskt.

15 Obilno bom blagoslavljal njegovo preskrbo, njegove uboge bom nasičeval s kruhom.

Maten her vil eg rikleg signa, dei fatige vil eg metta med brød,

16 Prav tako bom njegove duhovnike oblekel z rešitvijo duš in njegovi sveti bodo glasno vzklikali od veselja.

og prestarne vil eg klæda med frelsa, og dei gudlege skal ropa høgt av fagnad.

17 Tam bom storil Davidovemu rogu, da vzbrsti; odredil sem svetilko za svojega maziljenca.

Der vil eg lata veksa upp eit horn for David, der hev eg stelt til ei lampa for den eg hev salva.

18 Njegove sovražnike bom oblekel s sramoto, toda na njem samem bo cvetela njegova krona.«

Hans fiendar vil eg klæda med skam, men yver honom skal hans kruna stråla.»