Matej 18

1 Ob istem času so prišli k Jezusu učenci, rekoč: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?«

2 In Jezus je k sebi poklical majhnega otroka in ga postavil v sredo mednje

3 ter rekel: »Resnično, povem vam: ›Razen, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor majhni otroci, ne boste vstopili v nebeško kraljestvo.‹

4 Kdorkoli bo torej samega sebe ponižal kakor ta majhen otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu.

5 In kdorkoli bo sprejel enega takšnega majhnega otroka v mojem imenu, sprejema mene.

6 Toda kdorkoli bo pohujšal enega od teh malčkov, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi bil mlinski kamen obešen okoli njegovega vratu in da bi bil potopljen v globino morja.

7 Gorje svetu zaradi prestopkov! Kajti nujno se mora zgoditi, da prestopki pridejo, toda gorje tistemu človeku, po katerem prestopki prihajajo!

8 Zatorej, če te tvoja roka ali tvoje stopalo pohujšuje, ju odsekaj proč in ju vrzi od sebe. Bolje je zate, da v življenje vstopiš šepav ali pohabljen, raje kakor imeti dve roki ali dve stopali in biti vržen v večni ogenj. (aiōnios g166)

9 In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in ga vrzi od sebe. Bolje je zate, da vstopiš v življenje z enim očesom, raje kakor imeti dve očesi in biti vržen v peklenski ogenj. (Geenna g1067)

10 Pazite, da ne prezirate niti enega od teh malčkov, kajti povem vam: ›Da njihovi angeli v nebesih vedno zrejo obraz mojega Očeta, ki je v nebesih.‹

11 Kajti Sin človekov je prišel rešit to, kar je bilo izgubljeno.

12 Kaj mislite? Če ima človek sto ovac in bi ena od njih zašla ali ne bo pustil devetindevetdesetih in šel v gore in iskal tiste, ki je zašla?

13 In če se zgodi, da jo najde, resnično, povem vam, se bolj veseli te ovce kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle.

14 Točno tako ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi propadel eden izmed teh malčkov.

15 Poleg tega, če se bo tvoj brat prekršil zoper tebe, pojdi in mu na samem povej njegovo krivdo med seboj in njim. Če te bo poslušal, si pridobil svojega brata.

16 Toda če te ne bo poslušal, potem vzemi s seboj dodatno še enega ali dva, da je vsaka beseda lahko potrjena po ustih dveh ali treh prič.

17 Če pa jih bo zanemarjal poslušati, povej to cerkvi. Toda če zanemarja poslušati cerkev, naj ti bo kakor pogan in davkar.

18 Resnično, povem vam: ›Karkoli boste zvezali na zemlji, bo zvezano v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹

19 Ponovno vam pravim: ›Da če se bosta dva izmed vas na zemlji strinjala glede katerekoli stvari, za katero bosta prosila, bo to storjeno zanju od mojega Očeta, ki je v nebesih.‹

20 Kajti kjer sta dva ali trije zbrani skupaj v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi.«

21 Tedaj je prišel k njemu Peter in rekel: »Gospod, kako pogosto lahko moj brat greši zoper mene in mu jaz odpustim? Do sedemkrat?«

22 Jezus mu reče: »Ne pravim ti: ›Do sedemkrat, ‹ temveč: ›do sedemdesetkrat sedemkrat.‹

23 Zato je nebeško kraljestvo podobno nekemu kralju, ki je hotel narediti obračun s svojimi služabniki.

24 In ko je začel z obračunom, so k njemu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov.

25 Toda ker ni mogel toliko odplačati, mu je njegov gospodar ukazal, naj bo prodan on in njegova žena in otroci ter vse, kar je imel in se pripravi plačilo.

26 Služabnik je torej padel dol in ga oboževal, rekoč: ›Gospod, imej potrpljenje z menoj in vse ti bom plačal.‹

27 Potem je bil gospodar tega služabnika prevzet s sočutjem in ga izpustil ter mu odpustil dolg.

28 Toda ta isti služabnik je odšel ven in našel enega izmed svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarjev in nanj položil roki ter [ga] prijel za vrat, rekoč: ›Plačaj mi to, kar dolguješ.‹

29 In njegov soslužabnik je padel dol ob njegovih stopalih in ga rotil, rekoč: ›Imej potrpljenje z menoj in vse ti bom plačal.‹

30 Ta pa ni hotel, temveč je šel in ga vrgel v ječo, dokler ne bi odplačal dolga.

31 Ko so torej njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so bili zelo žalostni in so prišli ter svojemu gospodarju povedali vse, kar se je zgodilo.

32 Tedaj mu je njegov gospodar, potem ko ga je poklical, rekel: ›Oh ti zlobni služabnik, ker si me prosil, sem ti ves ta dolg odpustil;

33 ali naj ne bi tudi ti prav tako imel sočutje do svojega soslužabnika, prav tako kakor sem jaz imel usmiljenje do tebe?‹

34 In njegov gospodar je bil ogorčen in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi odplačal vsega tega, kar mu je bil dolžan.

35 Prav tako bo moj nebeški Oče storil tudi vam, če iz svojih src ne odpustite vsak svojemu bratu njihove prekrške.«