Luka 20

1 Pripetilo pa se je, da so na enega izmed tistih dni, ko je v templju učil ljudi in oznanjal evangelij, prišli nad njega visoki duhovniki in pisarji s starešinami 2 in mu spregovorili, rekoč: „Povej nam, s kakšno oblastjo delaš te stvari? Ali kdo je tisti, ki ti je dal to oblast?“ 3 In odgovoril je in jim rekel: „Tudi jaz vas bom vprašal eno stvar; in odgovorite mi: 4 ‚Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi?‘“ 5 Oni pa so razpravljali med seboj, rekoč: „Če bomo rekli: ‚Iz nebes; ‘bo rekel: ‚Zakaj mu potem niste verjeli?‘ 6 Toda če rečemo: ‚Od ljudi; ‘nas bodo vsi ljudje kamnali: kajti pregovorjeni so, da je bil Janez prerok.“ 7 In odgovorili so, da ne morejo povedati od kod je bil. 8 In Jezus jim je rekel: „Niti vam jaz ne povem s kakšno oblastjo delam te stvari.“ 9 Potem je pričel ljudem govoriti to prispodobo: „Neki človek je zasadil vinograd in ga prepustil poljedelcem ter za dolgo časa odšel v daljno deželo. 10 Ob primernem obdobju pa je poslal k poljedelcem služabnika, da bi mu lahko dali od sadu vinograda: toda poljedelci so ga pretepli in ga odposlali praznega. 11 On pa je ponovno poslal drugega služabnika: in tudi njega so pretepli in sramotno ravnali z njim ter ga odposlali praznega. 12 Pa je ponovno poslal tretjega: in tudi njega so ranili ter ga vrgli ven. 13 Potem je gospodar vinograda rekel: ‚Kaj naj storim? Poslal bom svojega ljubljenega sina: ko ga bodo videli, ga bodo mogoče spoštovali.‘ 14 Toda, ko so ga poljedelci zagledali, so med seboj razpravljali, rekoč: ‚Ta je dedič: pridite, ubijmo ga, da bo dediščina lahko naša.‘ 15 Tako so ga vrgli iz vinograda in ga ubili. Kaj jim bo torej storil gospodar vinograda? 16 Prišel bo in uničil te poljedelce, vinograd pa bo dal drugim.“Ko pa so to slišali, so rekli: „Bog ne daj.“ 17 In pogledal jih je ter rekel: „Kaj je torej to, kar je pisano: ‚Kamen, ki so ga graditelji zavrgli, ta isti je postal glava vogalu?‘ 18 Kdorkoli bo padel na ta kamen, bo razbit; toda na kogarkoli bo ta padel, ga bo zmlel v prah.‘“ 19 In visoki duhovniki ter pisarji so skušali to isto uro položiti roke nanj; bali pa so se ljudi: kajti zaznali so, da je to prispodobo govoril proti njim. 20 In opazovali so ga ter poslali vohune, ki naj bi se hlinili [za] pravične može, da bi ga lahko prijeli za njegove besede, da bi ga tako lahko izročili voditeljevi moči in oblasti. 21 Vprašali pa so ga, rekoč: „Učitelj, mi vemo, da prav govoriš in učiš niti ne sprejemaš zunanjega videza kogarkoli, temveč resnično učiš Božjo pot: 22 ‚Ali je za nas zakonito, da dajemo cesarju davek ali ne?‘“ 23 Vendar je zaznal njihovo prebrisanost in jim rekel: „Zakaj me skušate? 24 Pokažite mi kovanec. Čigavo podobo in napis ima?“Odgovorili so in rekli: „Cesarjevo.“ 25 In rekel jim je: „Povrnite torej cesarju stvari, ki so cesarjeve, Bogu pa stvari, ki so Božje.“ 26 In pred ljudmi ga niso mogli prijeti zaradi njegovih besed: čudili pa so se ob njegovem odgovoru in molčali. 27 Potem so prišli k njemu nekateri izmed saducejev, ki so zanikali, da obstaja kakršnokoli vstajenje; vprašali pa so ga, 28 rekoč: „Učitelj, Mojzes nam je napisal: ‚Če komu umre brat, ki ima ženo in umre brez otrok, da naj njegov brat vzame njegovo ženo in svojemu bratu obudi potomca. 29 Bilo je torej sedem bratov: in prvi je vzel ženo ter umrl brez otrok. 30 In drugi jo je vzel za ženo ter umrl brez otrok. 31 In vzel jo je tretji; in na podoben način tudi sedmi: pa niso zapustili otrok in so umrli. 32 Zadnja izmed vseh je umrla tudi ženska. 33 Čigava žena od teh bo torej ob vstajenju? Kajti sedem jo je imelo za ženo.‘“ 34 Jezus jim odgovori in reče: „Otroci tega sveta se poročajo in so dane v zakon: (aiōn g165) 35 toda tisti, ki bodo vredni, da dosežejo oni svet in vstajenje od mrtvih, se ne bodo niti poročali niti ne bodo dane v zakon: (aiōn g165) 36 niti ne morejo več umreti: kajti enaki so angelom; in so Božji otroci, saj so otroci vstajenja. 37 Torej, da so bili mrtvi obujeni, je pokazal celó Mojzes pri grmu, ko je imenoval Gospoda ‚Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov.‘ 38 Kajti on ni Bog mrtvih, temveč živih: kajti njemu vsi živijo.“ 39 Tedaj so nekateri izmed pisarjev odgovorili ter rekli: „Učitelj, v redu si povedal.“ 40 Nató pa se ga niso drznili vprašati nobenega vprašanja več. 41 In rekel jim je: „Kako pravijo, da je Kristus Davidov sin? 42 In sam David pravi v knjigi Pslamov: ‚ Gospod je rekel mojemu Gospodu: ‚Sedi na mojo desnico, 43 dokler ne naredim tvojih sovražnikov [za] tvojo pručko.‘‘ 44 David ga torej kliče Gospod, kako je potem on njegov sin?“ 45 Potem je pred občinstvom vseh ljudi svojim učencem rekel: 46 „Pazite se pisarjev, ki želijo hoditi v dolgih svečanih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih in najvišje sedeže v sinagogah ter vodilna mesta na praznovanjih; 47 ki vdovam požirajo hiše in zaradi lepšega delajo dolge molitve: isti bodo prejeli večje prekletstvo.“