< Job 29 >

1 Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:
Y volvió Job a tomar su propósito, y dijo:
2 »Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
¡Quién me volviese como en los meses pasados, como en los días cuando Dios me guardaba,
3 ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,
cuando hacía resplandecer su candela sobre mi cabeza, a la luz de la cual yo caminaba en la oscuridad;
4 kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,
como fue en los días de mi juventud, cuando Dios era familiar en mi tienda;
5 ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,
cuando aún el Omnipotente estaba conmigo, y mis hijos alrededor de mí;
6 ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,
cuando lavaba yo mis caminos con manteca, y la piedra me derramaba ríos de aceite!
7 ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!
Cuando salía a la puerta a juicio, y en la plaza hacía aparejar mi silla,
8 Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.
Los jóvenes me veían, y se escondían; y los viejos se levantaban, y estaban en pie.
9 Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.
Los príncipes detenían sus palabras; ponían la mano sobre su boca;
10 Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.
la voz de los principales se ocultaba, y su lengua se pegaba a su paladar;
11 Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,
cuando los oídos que me oían, me llamaban bienaventurado, y los ojos que me veían, me daban testimonio.
12 ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.
Porque libraba al pobre que gritaba, y al huérfano que carecía de ayudador.
13 Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.
La bendición del que se iba a perder venía sobre mí; y al corazón de la viuda daba alegría.
14 Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.
Me vestía de justicia, y ella me cubría como un manto; y mi diadema era juicio.
15 Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.
Yo era ojos al ciego, y pies al cojo.
16 Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.
A los menesterosos era padre; y de la causa que no entendía, me informaba con diligencia.
17 Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.
Y quebraba los colmillos del inicuo, y de sus dientes hacía soltar la presa.
18 Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹
Y decía yo: En mi nido moriré, y como arena multiplicaré días.
19 Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.
Mi raíz está abierta junto a las aguas, y en mis ramas permanecerá rocío.
20 Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.
Mi honra se renueva conmigo, y mi arco se renueva en mi mano.
21 Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.
Me oían, y esperaban; y callaban a mi consejo.
22 Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.
Tras mi palabra no replicaban, mas mi razón destilaba sobre ellos.
23 Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.
Me esperaban como a la lluvia, y abrían su boca como a la lluvia tardía.
24 Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.
Si me reía a ellos, no lo creían; y no abatían la luz de mi rostro.
25 Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.
Aprobaba el camino de ellos, y me sentaba en cabecera; y moraba como rey en el ejército, como el que consuela llorosos.

< Job 29 >