Pridigar 3

1 Za vsako stvar je obdobje in čas za vsak namen pod nebom:

Svemu ima vrijeme, i svakom poslu pod nebom ima vrijeme.

2 čas, da si rojen in čas za smrt, čas za sajenje in čas za ruvanje tega, kar je vsajeno,

Ima vrijeme kad se raða, i vrijeme kad se umire; vrijeme kad se sadi, i vrijeme kad se èupa posaðeno;

3 čas za ubijanje in čas za zdravljenje, čas za rušenje in čas za gradnjo,

Vrijeme kad se ubija, i vrijeme kad se iscjeljuje; vrijeme kad se razvaljuje, i vrijeme kad se gradi.

4 čas za jokanje in čas za smejanje, čas za žalovanje in čas za ples,

Vrijeme plaèu i vrijeme smijehu; vrijeme ridanju i vrijeme igranju;

5 čas za odmetavanje kamnov in čas za zbiranje kamnov, čas za objemanje in čas za zadržanje pred objemanjem,

Vrijeme kad se razmeæe kamenje, i vrijeme kad se skuplja kamenje; vrijeme kad se grli, i vrijeme kad se ostavlja grljenje;

6 čas za pridobivanje in čas za izgubljanje, in čas za hranjenje in čas za odmetavanje,

Vrijeme kad se teèe, i vrijeme kad se gubi; vrijeme kad se èuva, i vrijeme kad se baca;

7 čas za paranje in čas za šivanje, čas za molčanje in čas za govorjenje,

Vrijeme kad se dere, i vrijeme kad se sašiva; vrijeme kad se muèi, i vrijeme kad se govori;

8 čas za ljubezen in čas za sovraštvo, čas vojne in čas miru.

Vrijeme kad se ljubi, i vrijeme kad se mrzi; vrijeme ratu i vrijeme miru.

9 Kakšno korist ima kdor dela v tem, v čemer se trudi?

Kaka je korist onome koji radi od onoga oko èega se trudi?

10 Videl sem muko, ki jo Bog daje človeškim sinovom, da bi bili vežbani v tem.

Vidio sam poslove koje je Bog dao sinovima ljudskim da se muèe oko njih.

11 Vsako stvar je naredil krasno ob svojem času. Prav tako je v njihovo srce postavil svet, tako da noben človek ne more spoznati dela, ki ga Bog dela od začetka do konca.

Sve je uèinio da je lijepo u svoje vrijeme, i svijet metnuo im je u srce, ali da ne može èovjek dokuèiti djela koja Bog tvori, ni poèetka ni kraja.

12 Vem, da ni dobrega v njih, temveč za človeka, da se veseli in da v svojem življenju dela dobro.

Doznah da nema ništa bolje za njih nego da se vesele i èine dobro za života svoga.

13 Prav tako, da naj bi vsak človek jedel, pil in užival dobro od vsega svojega truda, to je darilo od Boga.

I kad svaki èovjek jede i pije i uživa dobra od svakoga truda svojega, to je dar Božji.

14 Vem, da karkoli Bog dela, bo to za vedno. Nič ne more biti k temu dodano niti karkoli od tega odvzeto. Bog to dela, da naj bi se ljudje bali pred njim.

Doznah da što god tvori Bog ono traje dovijeka, ne može mu se ništa dodati niti se od toga može što oduzeti; i Bog tvori da bi ga se bojali.

15 To, kar je bilo, je sedaj in to, kar naj bi bilo, je že bilo in Bog zahteva to, kar je minilo.

Što je bilo to je sada, i što æe biti to je veæ bilo; jer Bog povraæa što je prošlo.

16 Poleg tega sem pod soncem videl kraj sodbe, da je bila tam zlobnost in kraj pravičnosti, da je bila tam krivičnost.

Još vidjeh pod suncem gdje je mjesto suda bezbožnost i mjesto pravde bezbožnost.

17 V svojem srcu sem rekel: ›Bog bo sodil pravičnega in zlobnega, kajti tam je čas za vsak namen in za vsako delo.‹

I rekoh u srcu svom: Bog æe suditi pravedniku i bezbožniku; jer ima vrijeme svemu i svakom poslu.

18 V svojem srcu sem rekel glede stanja človeških sinov, da bi se jim Bog lahko pokazal in da bi lahko videli, da so oni sami živali.

Rekoh u srcu svom za sinove ljudske da im je Bog pokazao da vide da su kao stoka.

19 Kajti to, kar zadene človeške sinove, zadene živali, celo ena stvar jih zadene; kakor umre eden, tako umre drugi, da, vsi imajo en dih, tako da človek nima nobene premoči nad živaljo, kajti vse je ničevost.

Jer što biva sinovima ljudskim to biva i stoci, jednako im biva; kako gine ona tako ginu i oni, i svi imaju isti duh; i èovjek ništa nije bolji od stoke, jer je sve taština.

20 Vsi gredo k enemu kraju, vsi so iz prahu in vsi se ponovno spremenijo v prah.

Sve ide na jedno mjesto; sve je od praha i sve se vraæa u prah.

21 Kdo pozna človekovega duha, ki gre navzgor in duha živali, ki gre navzdol k zemlji?

Ko zna da duh sinova ljudskih ide gore, a duh stoke da ide dolje pod zemlju?

22 Zatorej zaznavam, da ni ničesar boljšega, kakor da naj bi se človek veselil v svojih lastnih delih, kajti to je njegov delež, kajti kdo ga bo privedel, da vidi kaj bo za njim?

Zato vidjeh da ništa nema bolje èovjeku nego da se veseli onijem što radi, jer mu je to dio; jer ko æe ga dovesti da vidi što æe biti poslije njega?