Brojevi 14

1 Tada se podiže sav zbor i stade vikati, i narod plakaše onu noæ.

Vsa skupnost je povzdignila svoj glas in zajokala in ljudstvo je to noč jokalo.

2 I vikahu na Mojsija i na Arona svi sinovi Izrailjevi; i sav zbor reèe im: kamo da smo pomrli u zemlji Misirskoj ili da pomremo u ovoj pustinji!

Vsi Izraelovi otroci so godrnjali zoper Mojzesa in zoper Arona in celotna skupnost jima je rekla: »Da bi Bog dal, da bi umrli v egiptovski deželi! Ali da bi Bog dal, da bi umrli v tej divjini!

3 Zašto nas vodi Gospod u tu zemlju da izginemo od maèa, žene naše i djeca naša da postanu roblje? Nije li bolje da se vratimo u Misir?

Zakaj nas je Gospod privedel v to deželo, da pademo pod mečem, da bi bile naše žene in naši otroci plen? Ali ne bi bilo za nas bolje, da se vrnemo v Egipt?«

4 I rekoše meðu sobom: da postavimo starješinu, pa da se vratimo u Misir.

Drug drugemu so rekli: »Postavimo si poveljnika in se vrnimo v Egipt.«

5 Tada Mojsije i Aron padoše nièice pred svijem zborom sinova Izrailjevijeh.

Potem sta Mojzes in Aron padla na svoja obraza pred vsem zborom skupnosti Izraelovih otrok.

6 A Isus sin Navin i Halev sin Jefonijin izmeðu onijeh što uhodiše zemlju, razdriješe haljine svoje,

Nunov sin Józue in Jefunéjev sin Kaléb, ki sta bila izmed tistih, ki sta preiskala deželo, sta pretrgala svoja oblačila

7 I rekoše svemu zboru sinova Izrailjevijeh govoreæi: zemlja koju proðosmo i uhodismo, vrlo je dobra zemlja.

in spregovorila vsej skupini Izraelovih otrok, rekoč: »Dežela, skozi katero sva šla, da jo preiščeva, je silno dobra dežela.

8 Ako smo mili Gospodu, on æe nas odvesti u tu zemlju, i daæe nam je; a to je zemlja u kojoj teèe mlijeko i med.

Če se Gospod razveseljuje v nas, potem nas bo privedel v to deželo in nam jo izročil; deželo, v kateri tečeta mleko in med.

9 Samo se ne odmeæite Gospoda, i ne bojte se naroda one zemlje; jer ih možemo pojesti; otstupio je od njih zaklon njihov, a s nama je Gospod, ne bojte ih se.

Samo ne uprite se zoper Gospoda niti se ne bojte ljudstva dežele, kajti oni so za nas kruh. Njihova obramba je odšla od njih, Gospod pa je z nami. Ne bojte se jih.«

10 Tada reèe sav zbor da ih pobiju kamenjem; ali se pokaza slava Gospodnja svijem sinovima Izrailjevijem u šatoru od sastanka.

Toda vsa skupnost ju je zaukazala kamnati s kamni. In Gospodova slava se je prikazala v šotorskem svetišču skupnosti, pred vsemi Izraelovimi otroki.

11 I reèe Gospod Mojsiju: dokle æe me vrijeðati taj narod? kad li æe mi vjerovati poslije tolikih znaka što sam uèinio meðu njima?

Gospod je rekel Mojzesu: »Doklej me bo to ljudstvo še dražilo? Kako dolgo bo, preden mi bodo verovali zaradi vseh znamenj, ki sem jih prikazal med njimi?

12 Udariæu ga pomorom, i rasuæu ga; a od tebe æu uèiniti narod velik i jaèi od ovoga.

Udaril jih bom s kužno boleznijo in jih razdedinil in iz tebe bom naredil večji narod ter mogočnejši, kakor so oni.«

13 A Mojsije reèe Gospodu: ali æe èuti Misirci, izmeðu kojih si izveo ovaj narod silom svojom,

Mojzes pa je Gospodu rekel: »Potem bodo Egipčani to slišali, (kajti v svoji moči si to ljudstvo privedel izmed njih)

14 I reæi æe s ljudima ove zemlje, koji su èuli da si ti, Gospode, bio usred naroda i da si se oèima viðao, Gospode, i oblak tvoj da je stajao nad njima, i u stupu od oblaka da si išao pred njima danju i u stupu ognjenom noæu;

in bodo to povedali prebivalcem te dežele, kajti slišali so, da si ti Gospod med tem ljudstvom, da si ti Gospod, viden iz obličja v obličje in da tvoj oblak stoji nad njimi in da greš pred njimi, podnevi v oblačnem stebru, ponoči pa v ognjenem stebru.

15 Pa kad pobiješ ovaj narod, sve do jednoga, govoriæe narodi, koji su èuli pripovijest o tebi, govoreæi:

Torej če boš pobil vse to ljudstvo kakor enega človeka, potem bodo narodi, ki so slišali o tvojem slovesu, govorili, rekoč:

16 Nije mogao Gospod dovesti naroda ovoga u zemlju koju im je sa zakletvom obeæao, zato ih pobi u pustinji.

›Ker Gospod tega ljudstva ni mogel privesti v deželo, ki jim jo je prisegel, jih je zato umoril v divjini.‹

17 Neka se dakle proslavi sila Gospodnja, kao što si rekao govoreæi:

Sedaj te rotim, naj bo moč mojega Gospoda velika, glede na to, kakor si govoril, rekoč:

18 Gospod dugo èeka i obilan je milošæu, prašta bezakonje i grijeh, ali ne pravda krivoga, nego pohodi bezakonje otaèko na sinovima do treæega i èetvrtoga koljena.

› Gospod je potrpežljiv in zelo usmiljen, ki odpušča krivičnost in prestopek in nikakor ne očisti krivega, ki obiskuje krivičnost očetov na otrocih do tretjega in četrtega rodu.‹

19 Oprosti bezakonje ovomu narodu radi velike milosti svoje, kao što si praštao narodu ovomu od Misira dovde.

Odpusti, rotim te, krivičnost tega ljudstva, glede na veličino svojega usmiljenja in kakor si odpuščal temu ljudstvu, od Egipta, celo do sedaj.«

20 A Gospod reèe: praštam po rijeèi tvojoj.

Gospod je rekel: »Odpustil sem glede na tvojo besedo,

21 Ali tako ja živ bio, i tako sva zemlja bila puna slave Gospodnje,

vendar kakor resnično jaz živim, bo vsa zemlja napolnjena z Gospodovo slavo.

22 Ti ljudi koji vidješe slavu moju i znake moje što sam uèinio u Misiru i u ovoj pustinji, i kušaše me veæ deset puta, i ne poslušaše rijeèi moje,

Ker so vsi tisti ljudje, ki so videli mojo slavo in moje čudeže, ki sem jih storil v Egiptu in v divjini in so me skušali sedaj teh desetkrat in niso prisluhnili mojemu glasu;

23 Neæe vidjeti zemlje koju sa zakletvom obeæah ocima njihovijem, neæe vidjeti ni jedan od onijeh koji me uvrijediše.

zagotovo ne bodo videli dežele, ki sem jo prisegel njihovim očetom niti je ne bo videl nobeden izmed tistih, ki so me dražili.

24 A slugu svojega Haleva, u kojem bješe drugi duh i koji se sasvijem mene držao, njega æu odvesti u zemlju u koju je išao, i sjeme æe je njegovo naslijediti.

Toda ker je imel moj služabnik Kaléb, v sebi drugega duha in mi je popolnoma sledil, ga bom privedel v deželo, v katero je odšel, in njegovo seme jo bo vzelo v last.

25 Ali Amalik i Hananej sjede u dolini, zato se sjutra vratite natrag, i idite u pustinju k Crvenom Moru.

(Torej Amálečani in Kánaanci so prebivali v dolini.) Jutri se obrnite in se odpravite v divjino, po poti Rdečega morja.«

26 Još reèe Gospod Mojsiju i Aronu govoreæi:

Gospod je spregovoril Mojzesu in Aronu, rekoč:

27 Dokle æe taj zli zbor vikati na me? Èuo sam viku sinova Izrailjevijeh, kojom vièu na me.

»Doklej bom še prenašal to zlo skupnost, ki godrnja zoper mene? Slišal sem mrmranja Izraelovih otrok, ki mrmrajo zoper mene.

28 Kaži im: tako ja živ bio, kaže Gospod, uèiniæu vam onako kako ste govorili i ja èuh.

Reci jim: › Kakor resnično jaz živim, ‹ govori Gospod, ›kakor ste govorili v moja ušesa, tako bom jaz storil vam.

29 U ovoj æe pustinji popadati mrtva tjelesa vaša, i svi izmeðu vas koji su izbrojeni u svem broju vašem od dvadeset godina i više, koji vikaste na me,

Vaša trupla bodo padla v tej divjini in vsi, kar vas je bilo izmed vas preštetih, glede na vaše celotno število, od dvajset let stari in navzgor, ki ste godrnjali zoper mene.

30 Neæete uæi u zemlju, za koju podigav ruku svoju zakleh se da æu vas naseliti u njoj, osim Haleva sina Jefonijina i Isusa sina Navina.

Zagotovo ne boste prišli v deželo, glede katere sem prisegel, da v njej prebivate, razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta.

31 A djecu vašu, za koju rekoste da æe postati roblje, njih æu odvesti, i oni æe poznati zemlju za koju vi ne marite.

Toda vaše malčke, za katere ste rekli, da naj bi bili plen, te bom privedel noter in oni bodo spoznali deželo, ki ste jo vi prezirali.

32 A vaša tjelesa mrtva æe popadati u ovoj pustinji.

Toda kar se tiče vas, bodo vaša trupla padla v tej divjini.

33 A djeca vaša biæe pastiri po pustinji èetrdeset godina, i nosiæe kar za preljube vaše, dokle ne ispropadaju tjelesa vaša u pustinji.

Vaši otroci se bodo štirideset let potikali po divjini in nosili vaša vlačugarstva, dokler ne bodo vaša trupla propadla v divjini.

34 Po broju dana, za koje uhodiste zemlju, èetrdeset dana, na svaki dan po godinu, nosiæete grijehe svoje, èetrdeset godina, i poznaæete da sam prekinuo s vama.

Po številu dni, v katerih ste preiskovali deželo, torej štirideset dni, vsak dan za leto, boste nosili svoje krivičnosti, celó štirideset let in spoznali boste moj odmik od obljube.‹

35 Ja Gospod rekoh, i tako æu uèiniti svemu tom zboru zlomu, koji se sabrao na me: u pustinji æe propasti i tu pomrijeti.

Jaz, Gospod, sem rekel: ›Zagotovo bom tako storil vsej tej zli skupnosti, ki je skupaj zbrana zoper mene. V tej divjini bodo použiti in tam bodo umrli.‹«

36 A ljudi koje bješe poslao Mojsije da uhode zemlju, i koji vrativši se pobuniše sav zbor da vièe na nj, prosuvši zao glas o zemlji,

Možje, ki jih je Mojzes poslal, da preiščejo deželo, ki so se vrnili in vso skupnost pripravili, da je mrmrala zoper njega s prinašanjem obrekovanja nad deželo,

37 Ti ljudi, koji prosuše zao glas o zemlji, pomriješe od pomora pred Gospodom;

celo ti možje, ki so nad deželo prinesli zlo poročilo, so zaradi kuge umrli pred Gospodom.

38 A Isus sin Navin i Halev sin Jefonijin ostaše živi izmeðu ljudi koji su išli da uhode zemlju.

Toda Nunov sin Józue in Jefunéjev sin Kaléb, ki sta bila izmed mož, ki so odšli, da preiščejo deželo, sta še vedno živela.

39 I Mojsije kaza sve ove rijeèi svijem sinovima Izrailjevijem, i narod plaka veoma.

Mojzes je te stvari povedal vsem Izraelovim otrokom in ljudstvo je silno žalovalo.

40 A sjutradan ustavši poðoše navrh gore, i rekoše: evo nas, idemo na mjesto za koje je govorio Gospod, jer zgriješismo.

Vstali so zgodaj zjutraj in se povzpeli na vrh gore, rekoč: »Glej! Mi smo tukaj in šli bomo gor, na kraj, ki nam ga je Gospod obljubil, kajti grešili smo.«

41 Ali Mojsije reèe: zašto prestupate zapovijest Gospodnju? Od toga neæe biti ništa.

Mojzes je rekel: »Zakaj sedaj prestopate Gospodovo zapoved? Toda to ne bo uspelo.

42 Ne idite gore, jer Gospod nije meðu vama; nemojte da vas pobiju neprijatelji vaši.

Ne pojdite gor, kajti Gospoda ni med vami, da ne boste udarjeni pred svojimi sovražniki.

43 Jer je Amalik i Hananej tamo pred vama, i izginuæete od maèa, jer odustaviste Gospoda, pa neæe ni Gospod biti s vama.

Kajti Amalečani in Kánaanci so tam pred vami in vi boste padli pod mečem, ker ste obrnjeni proč od Gospoda, zato Gospod ne bo z vami.«

44 Ali oni ipak navališe da idu navrh gore; ali kovèeg zavjeta Gospodnjega i Mojsije ne izaðoše iz okola.

Vendar pa so si predrznili, da gredo na vrh hriba. Vendar skrinja Gospodove zaveze in Mojzes nista odšla iz tabora.

45 Tada siðe Amalik i Hananej, koji življahu u onoj gori, i razbiše ih i baciše dori do Orme.

Potem so prišli dol Amálečani in Kánaanci, ki so prebivali na tem hribu in jih udarili ter porazili, celó do Horme.