< 7 >

1 Por acaso o ser humano não tem um trabalho duro sobre a terra, e não são seus dias como os dias de um assalariado?
Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?
2 Como o servo suspira pela sombra, e como o assalariado espera por seu pagamento,
Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,
3 Assim também me deram por herança meses inúteis, e me prepararam noites de sofrimento.
tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.
4 Quando eu me deito, pergunto: Quando me levantarei? Mas a noite se prolonga, e me canso de me virar [na cama] até o amanhecer.
Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.
5 Minha carne está coberta de vermes e de crostas de pó; meu pele está rachada e horrível.
Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.
6 Meus dias são mais rápidos que a lançadeira do tecelão, e perecem sem esperança.
Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.
7 Lembra-te que minha vida é um sopro; meus olhos não voltarão a ver o bem.
Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.
8 Os olhos dos que me veem não me verão mais; teus olhos estarão sobre mim, porém deixarei de existir.
Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.
9 A nuvem se esvaece, e passa; assim também quem desce ao Xeol nunca voltará a subir. (Sheol h7585)
Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol h7585)
10 Nunca mais voltará à sua casa, nem seu lugar o conhecerá.
Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.
11 Por isso eu não calarei minha boca; falarei na angústia do meu espírito, e me queixarei na amargura de minha alma.
Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.
12 Por acaso sou eu o mar, ou um monstro marinho, para que me ponhas guarda?
Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?
13 Quando eu digo: Minha cama me consolará; meu leito aliviará minhas queixa,
Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹
14 Então tu me espantas com sonhos, e me assombras com visões.
takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,
15 Por isso minha alma preferia a asfixia [e] a morte, mais que meus ossos.
tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.
16 Odeio [a minha vida]; não viverei para sempre; deixa-me, pois que meus dias são inúteis.
To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.
17 O que é o ser humano, para que tanto o estimes, e ponhas sobre ele teu coração,
Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?
18 E o visites a cada manhã, e a cada momento o proves?
Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?
19 Até quando não me deixarás, nem me liberarás até que eu engula minha saliva?
Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?
20 Se pequei, o eu que te fiz, ó Guarda dos homens? Por que me fizeste de alvo de dardos, para que eu seja pesado para mim mesmo?
Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?
21 E por que não perdoas minha transgressão, e tiras minha maldade? Porque agora dormirei no pó, e me buscarás de manhã, porém não mais existirei.
Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«

< 7 >