Psalm 136

1 (Der Chor der Priester: ) / — (Der Chor der Gemeinde: ) / Dankt Jahwe, denn er ist gütig. / — Denn ewig währet seine Huld!

Slavite Gospoda, ker dober je, ker vekomaj je milost njegova.

2 Dankt dem Gott der Götter. / — Denn ewig währet seine Huld!

Slavite bogov Boga, ker vekomaj je milost njegova.

3 Dankt dem Herrn der Herren. / — Denn ewig währet seine Huld!

Slavite gospodov Gospoda, ker vekomaj je milost njegova.

4 (Dankt) dem, der allein große Wunder tut. / — Denn ewig währet seine Huld!

Njega, ki dela čudovita dela, velika sam, ker vekomaj je milost njegova.

5 (Dankt) dem, der die Himmel mit Weisheit erschaffen. / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri je naredil z umnostjo nebesa; ker vekomaj je milost njegova.

6 (Dankt) dem, der die Erde über die Wasser ausgebreitet. / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri razpenja zemljo nad vodami, ker vekomaj je milost njegova.

7 (Dankt) dem, der große Lichter erschaffen: / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri je naredil luči veliko, ker vekomaj je milost njegova.

8 Die Sonne, um den Tag zu beherrschen, / — Denn ewig währet seine Huld!

Solnce, da gospoduje podnevi, ker vekomaj je milost njegova.

9 Den Mond und die Sterne, um die Nacht zu beherrschen. / — Denn ewig währet seine Huld!

Mesec sè zvezdami, da gospodujejo ponoči, ker vekomaj je milost njegova.

10 (Dankt) dem, der die Ägypter schlug an ihren Erstgebornen / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri je udaril Egipčane v njih prvorojenih, ker vekomaj je milost njegova.

11 Und Israel aus dem Lande führte / — Denn ewig währet seine Huld!

In izpeljal je Izraela iz med njih, ker vekomaj je milost njegova;

12 Mit starker Hand und ausgerecktem Arm. / — Denn ewig währet seine Huld!

Z močno pestjo in z iztegneno roko, ker vekomaj je milost njegova.

13 (Dankt) dem, der das Schilfmeer in zwei Teile spaltete / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri je razdelil morje trstovito na kose, ker vekomaj je milost njegova;

14 Und Israel hindurchziehen ließ, / — Denn ewig währet seine Huld!

In peljal Izraela po sredi njegovi, ker vekomaj je milost njegova.

15 Doch Pharao und sein Heer ins Schilfmeer trieb. / — Denn ewig währet seine Huld!

In podrl je Faraona in krdela njegova v morje trstovito, ker vekomaj je milost njegova.

16 (Dankt) dem, der sein Volk in der Wüste führte. / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri je peljal ljudstvo svoje skozi puščavo, ker vekomaj je milost njegova.

17 (Dankt) dem, der mächtige Könige schlug / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri je udaril kralje velike, ker vekomaj je milost njegova.

18 Und stolze Könige tötete: / — Denn ewig währet seine Huld!

In pobil je kralje veličastne, ker vekomaj je milost njegova:

19 Sihon, der Amoriter König, / — Denn ewig währet seine Huld!

Sihona, kralja Amorejskega, ker vekomaj je milost njegova;

20 Und Og, den König von Basan, / — Denn ewig währet seine Huld!

In Oga, kralja Basanskega, ker vekomaj je milost njegova.

21 Und ihr Land zum Erbe gab, / — Denn ewig währet seine Huld!

In dal je njih deželo v posest, ker vekomaj je milost njegova;

22 Zum Erbe Israel, seinem Knecht. / — Denn ewig währet seine Huld!

Posest Izraelu, svojemu hlapcu, ker vekomaj je milost njegova.

23 (Dankt dem), der in unsrer Niedrigkeit an uns gedachte / — Denn ewig währet seine Huld!

Kateri v ponižanji našem spominja se nas, ker vekomaj je milost njegova.

24 Und uns von unsern Drängern befreite; / — Denn ewig währet seine Huld!

In otima nas sovražnikov naših, ker vekomaj je milost njegova.

25 Der allen Lebewesen Speise gibt. / — Denn ewig währet seine Huld!

Ki daje hrane vsemu mesu, ker vekomaj je milost njegova.

26 Dankt dem Gott des Himmels. / — Denn ewig währet seine Huld!

Slavite Boga mogočnega nebes, ker vekomaj je milost njegova.