< Psalms 142 >

1 A contemplation by David, when he was in the cave. A Prayer. I cry with my voice to Yahweh. With my voice, I ask Yahweh for mercy.
Pesem ukovita Davidova, ko je bil v jami, molitev. Z glasom svojim kličem Gospoda; z glasom svojim prosim pred Gospodom.
2 I pour out my complaint before him. I tell him my troubles.
Pred njim iztresam premišljevanje svoje; stisko svojo oznanjam pred njim.
3 When my spirit was overwhelmed within me, you knew my route. On the path in which I walk, they have hidden a snare for me.
Ko je omagoval moj duh v meni, takrat si ti spoznal stezo mojo, ko so mi skrivali zanko, kamorkoli sem popotoval.
4 Look on my right, and see; for there is no one who is concerned for me. Refuge has fled from me. No one cares for my soul.
Ozri se na desno in poglej; ni ga, da bi me poznal; izginilo mi je zavetje, ni ga, da bi skrbel za življenje moje.
5 I cried to you, Yahweh. I said, “You are my refuge, my portion in the land of the living.”
K tebi kličem, Gospod, govoreč: Ti si zavetje moje, delež moj v deželi živečih.
6 Listen to my cry, for I am in desperate need. Deliver me from my persecutors, for they are too strong for me.
Poslušaj vpitje moje, ker ponižan sem silno; otmi me njih, ki me preganjajo, ker močnejši so od mene.
7 Bring my soul out of prison, that I may give thanks to your name. The righteous will surround me, for you will be good to me.
Izpelji iz zapora življenje moje, da slavim ime tvoje; obdajali me bodo pravični, ko mi bodeš izkazal dobroto.

< Psalms 142 >