< Job 14 >

1 Nongpata mah tapen ih kami loe nawnetta hing nathung raihaih hoiah koi.
Človek, ki je rojen iz ženske, je malo-dneven in poln težav,
2 Anih loe apawk baktiah ampha tahang moe, azaem roep; tahlip baktiah cawnh, cak poe ai.
poganja kakor cvet in je odtrgan, odleti tudi kakor senca in ne nadaljuje.
3 To baktih hmuen pongah mik na padai moe, lokcaekhaih hmaa ah nang caeh haih han maw?
Mar odpiraš svoje oči nad takšnim in me s seboj vodiš na sodbo?
4 Mi mah maw kaciim ai thung hoiah kaciim hmuen to sin thai tih? Mi mah doeh sin thai mak ai.
Kdo lahko privede čisto stvar iz nečiste? Niti en.
5 Kami ih aninawk to kroek moe, khrah nazetto maw oh pae vop, tiah na panoek pae pongah, anih mah poeng thai han ai ah ramri to na sak pae.
Ker so njegovi dnevi določeni, je število njegovih mesecev s teboj; ti si določil njegove meje, ki jih ne more prestopiti.
6 Toksak han tlai ih kami baktiah, angmah ih aninawk boeng khoek to, angmah koeh ah oh hanah, anih to angqoi taak ah.
Obrni se od njega, da lahko počiva, dokler svojega dneva ne bo dovršil kakor najemnik.
7 Thing loe pakhruk cadoeh, tadok tacawt let ueloe, tanghang kangtha tacawt let tih, tiah oep han oh.
Kajti upanje je za drevo, če je posekano, da bo ponovno pognalo in da njegove nežne veje ne bodo odnehale.
8 Long thung ih tangzuun loe mitong boeh pongah, long ah akung dueh cadoeh,
Čeprav se njegova korenina v zemlji postara in njegov štor umre v zemlji,
9 tui hmui hoiah tadok let ueloe, thingkung kanawk baktiah tanghang tacawt let tih.
vendar preko vonja vode vzbrsti in požene veje kakor rastlina.
10 Toe kami loe duek moe, qong ving; ue, a hinghaih boeng pacoengah loe naa ah maw om vop tih?
Toda človek umre in obleži. Da, človek izroči duha in kje je?
11 Tuipui tui loe anghmat moe, vacong tui doeh kaang king baktih toengah,
Kakor vode izhlapevajo iz morja in se poplava izsušuje in posuši,
12 kami loe angsong moe, angthawk let ai boeh; vannawk anghmaa ai karoek to anglawt mak ai, a iihhaih ahmuen hoi angthawk mak ai boeh.
tako se človek uleže in ne vstane. Dokler ne bo več neba, se ne bodo prebudili niti ne bodo dvignjeni iz svojega spanja.
13 Aw taprong thungah na hawk ah, palung na phuihaih dip ai karoek to, tamquta hoi na hawk ah! Kai pahnet han ai ah, ka oh han ih atue to na khaek pae ah. (Sheol h7585)
Oh, da bi me hotel skriti v grob, da bi me varoval na skrivnem, dokler tvoj bes ne mine, da bi mi določil določeni čas in me spomnil! (Sheol h7585)
14 Kami loe duek pacoengah hing let tih maw? Karai toksakhaih aninawk loe sawk parai cadoeh, kam khraihaih atue pha ai karoek to ka zing han.
Če človek umre, mar bo ponovno živel? Vse dni svojega določenega časa bom čakal, dokler ne pride moja sprememba.
15 Nang kawk naah, kang pathim pae han; na ban hoi sak ih hmuen to na koeh.
Klical boš in jaz ti bom odgovoril; imel boš željo po delu svojih rok.
16 Vaihi loe ka khok tangkannawk to na kroek moe, ka zaehaih to na khen ai boeh.
Kajti sedaj šteješ moje korake. Mar ne paziš nad mojim grehom?
17 Ka sakpazaehaih loe pasah thungah catui ka daeng boeh moe, ka zaehaih nang kraeng pae hmoek boeh.
Moj prestopek je zapečaten v mošnji in ti zašiješ mojo krivičnost.
18 Tanim thaih mae loe anghmat boeh moe, lungsong doeh a ohhaih ahmuen hoiah angthuih ving boeh.
Zagotovo padajoča gora pride v nič in skala je odstranjena iz svojega kraja.
19 Tuinawk mah thlung to maawtsak moe, tui tha mah long to takhawh baktih toengah, kami oephaih to nam rosak.
Vode brusijo kamne. Ti izpiraš stvari, ki rastejo ven iz zemeljskega prahu in ti uničuješ upanje človeka.
20 Kami to na pazawk poe, anih loe anghmat ving boeh; anih ih mikhmai to nam khraisak moe, kalah bangah na patoeh ving.
Na veke prevladuješ zoper njega in on premine. Spreminjaš njegovo obličje in ga pošiljaš proč.
21 A capanawk mah pakoehhaih hnu o cadoeh, anih mah panoek ai boeh; nihcae atlim ah krah o cadoeh, anih mah panoek pae ai boeh.
Njegovi sinovi so prišli v čast in on tega ne ve. Ponižani so, toda tega ne zaznava o njih.
22 Toe anih ih ngan to naa ueloe, a hinghaih palungsae tih, tiah a naa.
Toda njegovo meso na njem bo imelo bolečino in njegova duša znotraj njega bo žalovala.«

< Job 14 >